POTEK RAZISKAV

22. 2. 2002 sem pregledoval teren nad Otlico. Na področju Bela griža sem našel tri brezna. Zadnji vhod, ki sem ga našel ta dan, pa je obetal največ. Kamen je padel precej globoko.V brezno pa je vlekel tak prepih, da sem najprej mislil, da je začela pihati burja. Šele ko sem splezal iz vhodnega dela brezna, sem videl, da vetra sploh ni. Prepih nam ni dal spati. Že 27. 2. smo se prvič spustili v brezno. Za 70 m vhodno vertikalo smo raziskali ozek meander, ki pa se je na globini 80 m zožil do neprehodnosti. V naslednji akciji 8. 3. 2002 smo našli prehod v nižje dele. Na globini 90 m pa se je rov ponovno zožil. V treh akcijah smo meander v sredini širili. 12. 5. istega leta sva z Markom Peljhanom nameravala nadaljevati s širjenjem. Premislila sva se in se spustila na dno meandra do vode. Nekaj metrov dalje se je slišal slap. Skozi zelo ozek prehod sva se tlačila proti slapu. Takrat pa sva v rovu zagledala okno. Za oknom je bilo brezno. S kladivom sva okno razširila in se spustila v 7 m globoko brezno, ki se je nadaljevalo z meandrom.

Prva gajba

Na naslednji akciji 15. 5. 2002 sva se po 30 metrskem breznu spustila do globine 127 m. Imenovala sva ga Prva gajba. Ime prihaja od običaja, da za vsakih novih 100 m globine predsednik društva »časti« zaboj piva. Na žalost se je na dnu rov ponovno zožil na vsega 20 - 30 cm. Kamen pa je padel precej globoko. Za ožino se je ponovno slišal slap. Bila sva trdno odločena, da bomo tudi to ožino prebili. V naslednjih devetih bolj ali manj uspešnih akcijah smo poskušali izsiliti prehod na dnu ob vodi. Prebili smo se okrog 10 m dalje, a meander je bil še vedno presneto ozek. Ožino smo zato poimenovali Anoreksija. Nato pa so se začele težave z vrtalnikom, naslednjič so zatajili akumulatorji, nato je zapadlo 1 m snega. V eni od zimskih akcij smo do jame potrebovali 4 ure, nazadnje v jamo sploh nismo šli, ker smo bili preveč utrujeni. Takrat je Robert nameraval v jamo oblečen v neopren. Ob povratku ga ni slekel. Kljub -10 °C bi mu kmalu odpovedalo srce zaradi pregretosti. Volja je z vsako neuspelo akcijo kopnela.

Trst je naš

Spomladi 2003 sva bila z Robertom v Katastru jam v Ljubljani. Tam sva srečala Stojana Sancina iz JO SPD Trst. Povabila sva ga k sodelovanju v Beli griži 1. Takoj je bil za. Kar nekaj mesecev je preteklo, preden smo se časovno uskladili in izvedli skupno akcijo. Stojan Sancin in Clavdijo Bratoš sta bila po prvi akciji 21. 9. 2003 navdušena. Prepih in meander je tudi njiju prepričal, da se jama mora nadaljevati. Nato pa je prišla zima z obilico snega in delo smo prekinili. Maja 2004 smo nadaljevali s širjenjem. Na tretji akciji, 13. 6. 2004, je Clavdijo po glasnem pogovoru z ožino (kričanju WOW WOW WOW) napovedal, da pridemo naslednjič skozi. Temu sem oporekal in padla je stava, pica in pijača za vse udeležence akcije. Ker pa sem še vse stave v življenju izgubil, sem upal, da bom tudi to in da naslednjič pridemo skozi ožino. V naslednji akciji, 8. 8. 2004, smo se res prebili skozi ožino do širšega brezna. Pod njim se je meander nadaljeval do novega brezna. Prvič sem bil vesel, da sem stavo izgubil. V naslednjih petih akcijah smo raziskali 160 m globoko stopnjo Trst je naš (TJN) in dvorano na njenem dnu. 3.9.2004, ko smo dosegli dno TJN sva se z Markom odpravila vsak v svojo smer ob stenah dvorane. Ko sva se ponovno srečala je bilo razočaranje veliko nadaljevanja ni bilo. Odločila sva se za še en obhod. Takrat pa je Marko našel vhod v brezno kjer se je slišala voda. Ob brezno do globine 400 m, kjer nas je zaustavil podor. V akciji 19. 11. 2004 smo se prebili skozi podor in se po dveh breznih ustavili na globini 440 m nad novim breznom, v katerega je padal slap. Ta del jame smo poimenovali Dvorana Mašinista. V zahvalo Dušanu Tomincu, ki nam je pomagal pri transportu akumulatorjev. 3. 12. 2004 smo raziskave nadaljevali in prišli še okrog 50 m globlje. Na globini 450 m se brezno razcepi. Robert in Marko sta sledila vodi. Ta pa je izginila v ožino. Skoznjo se je uspel stlačiti le Marko. Znašel se je nad breznom, ki ga nista raziskala. 12. 12. 2004 smo raziskave raje nadaljevali po suhem delu in prišli do globine 494 m, kjer smo se ustavili nad breznom.

Bye Bye Paradana

29. 12. 2004 smo izmerili jamo do globine 546 m, vendar dna brezna nismo dosegli. 15. 4. 2005 smo dosegli globino 589 m. Napredovanje je ovirala nezahtevna ožina. To smo v naslednji akciji razširili. Za ožino je bilo manjše brezno. Na njegovem dnu pa nova ožina. Zato smo raziskave preusmerili v vodni del. Tu smo v juliju in avgustu za ozkim meandrom raziskali 230 m globoko brezno. Poimenovali smo ga Paradana cau. Na dnu se brezno razdeli. V septembru smo raziskali del kjer ni bilo vode. Po nizu dveh stopnjah smo dosegli globino 795. Tu se jama konča z ožino. Dele smo poimenovali Kurja čevca.

V novembru je Robert na dnu Paradane Cau prekopal suh prehod v brezno kamor pada voda. Pot naprej je bila odprta. Zaustavila sva s nad manjšim breznom. V naslednji akciji februaraja 2006 je rakovška ekipa je zatem uredila bivak na dnu Paradane cau. Z Robertom sva se spustila v brezno kjer sva zadnjič obstala (-745). Po 10 m nas je zaustavila ožina. S kladivom sva jo razširila. Nato smo vsi skupaj šli dalje skozi dve ožini do brezna kjer nam je na globini 800 m zmanjkalo vrvi. Šele maja je sneg skopnel in sledila je nova akcija (26-27.5.06). Pred jamo nas je čakalo neprijetno presenečenje. Človeška narava me je zopet razočarala. Vrvi ki smo jo pozimi pustili pred jamo namreč ni bilo več. Na dnu Paradane cau nas je čakalo neprijetno presenečenje številka dve. Šotor je bil poln vode. Tako so naši načrti o spanju splavali po vodi v šotoru. Ožine , ki smo jih na prejšnji akcij pošteno prekleli smo malce obdelali ter se nato spustili do globine 830 a dna še vedno nismo dosegli. Šajtegel se je izkazal, ko je iz ožine kjer bi še Dvid Coperfield odneghal rešil karbidovko, ki jo je Mršek na prejšnji akciji izgubil. Šele v juniju (28-29.6.06) smo brezno raziskali do dna na globini 872 m in ga poimenovali Klopka za Zagora. Oprema je brezno zelo slabo prenašala. Na vrvni zavori je druga ekskurzija že pojedla kolesce do vijaka. Povprečno dve ekskurziji je preživela tudi Kongova prsna prižema. Na naslednji akciji (12-13.7.06) sva z Robertom pregledala okno v sredini Klopke ZZ. Po blatnih rovih in breznih sva dosegla globino 874 m. Jama se za manjšim kaminom nadaljuje z novim breznom. V soboto 4.11.2006 smo se spustili v brezno. Marko je spotoma malo snemal (Trst je naš, Speleoholiki, Krvava griža, Paradna Cau in Blatnik). V Blatniku smo opremili nekatere stopnje, ki sva jih na zadnji akciji premagala kar prosto. Nato je sledil spust v brezno, kjer sva se na zadnji akciji obrnila. Ob povratku smo pregledali še ozek rov pod prvo vertikalo v Blatniku. Zadeva se kljub prepihu zoži do neprehodnosti. Dosežena je bila pa je globina 884 m. 29.12.2006 sva se s Klemenom spustila do globine 360 m. Spotoma sva preopremila nekatera mesta.

19.5.07 smo šli do globine - 860 m. Tam smo zadnjič pustili nepregledano pritočno jezerce. Rok se je v neoprenu spravil čez kjer pa je bil sifon. Ob povratku sta Rok in Rehar razopremila brezno do globine 770 m. Jaz sem šel pregledat stranski rov na globini 770 m. Kjer se brezno zoži in usmeri nazaj v Klopko za Zagora (skozi ožine smo se slišali). Nato smo cel kup opreme spravili skozi ožine in nato še čez 50 m brezno do bivaka. Spotoma sem na 14 mestih pobral vzorce kamnine.

Pri raziskavah v breznu smo sodelovali Marko Peljhan, Robert Rehar, Bogomir Remškar, Mitja Benčina, Dušan Koren, Ivan Čuk, Bogdan Pregelj, Sandi Mislej, Igor Benko, Klemen Cigoj iz JDDR Ajdovščina, Sancin Stojan, Clavdijo Bratoš iz JO SPD Trst, Rok Stopar iz Kopra, Dušan Tominc in Jurij Anđelič – Jeti iz DZRJ Ljubljana, Andrej Peca iz Sežane, Boris Šajtegel iz JDSS Velenje, David Ostanek iz DZRJ Luka Čeč Postojna, Mitja Mršek, Aleš Štrukelj – Klamfa , Marko Matičič iz JD Rakek

ZAKLJUČEK

Raziskave v breznu še potekajo. Nadejamo se novih globinskih metrov in dolžinskih kilometrov. Globinski potencial jame je okrog 900 m, ob predpostavki, da voda odteka v Hubelj. Več vprašajev je še v Kurjih čevcih, Pradani cau pa na dnu Cunamija. Na srečo nam dela zlepa ne bo zmanjkalo. V bližini brezna je več brezen in jam zato so možne tudi povezave.

Bogomir Remškar