Opis raziskovanja
Jamo smo raziskali že leta 1999 v času, ko smo raziskali 130 m globoko vertikalo Brezno nad Dol Ledenico. Jama se nahaja v na Trnovskem Gozdu nad vasjo Otlica, na severni strani grebena, blizu brezna Bela Griža 1. Vhod leži na dnu vrtače pod manjšo steno. Dolžina vhoda je 5, višina pa okrog 2 metra. Rov se poševno spusti proti jugu. Deli rova so pokriti z ledom. Na koncu se rov nadaljuje med podornimi bloki, nato pa se zoži do neprehodnosti. V tem delu rova je nekaj hlodov. Ta del je bolj ali manj okovan v led odvisno od letnih časov. Približno 10 m nad spodnjim vhodom je 15 m dolg zgornji rov, ki se prav tako konča v podoru. Jugovzhodno nad spodnjim vhodom je iz grušča pod steno močno pihalo. Dihalnik sem pokazal Claudiu Bratosu in Stojanu Sancinu jeseni 2006. Claudio je takoj rekel:«Tu bo velika jama, kaj jama, jamona«. Doma je Stojan pregledal svoj VG kataster in izkazalo se je, da so jamo raziskali že pod Italijo, niso pa kopali na mestu dihalnika. Jama je imela številko VG 584. Claudio in Stojan sta pričela z delom 23.4.2007. Gozdna cesta, ki pripelje skoraj do jame, jima je močno olajšala dostop. Skozi podor sta se prekopala nekaj metrov in prišla do meandra, ki ima smer jug jugovzhod. Le ta se po 10 - 15 m zoži. Tu je bilo potrebno rov ponovno malce razširit. Na eni izmed štirih akcij sem se jima pridružil tudi sam. Rabila sta me bolj za družbo kot za delo, ker sta tako uigran tandem, kot bi gledal kirurga in asistenta. Za pet metrov dolgo ožino je sledilo stopnjasto brezno z globino 20 m. 18.6.2007 smo se Stojanu in Claudiju pri raziskovanju pridružili člani ajdovskega jamarskega društva: Klemen Cigoj, Robin Merklej, Robert Rehar in jaz. Pod 20 metrskim breznom se z vzhoda priključi rov, ki gre navzgor in še ni raziskan do konca, proti jugu pa se meander nadaljuje. Po manjših prosto preplezljivih stopnjah sledi pet metrska stopnja. Tu se rov spet razcepi. Po podoru lahko nadaljujemo navzgor v z malimi sigovimi tvorbami pokrite rove, ki se skozi ožino prevesijo v brezno. Ob vodi navzdol preko dveh stopenj pridemo do ozkega meandra, ki se prevesi v brezno. Tu smo se obrnili. Nazaj grede smo jamo izmerili. Vsi zagreti smo šli v akcijo 27.6.07. Sprva smo Cigoj, Rehar in jaz nameravali raziskati brezno, Sancin in Bratos pa naj bi nadaljevala po aktivnem meandru. Rehar je zaslutil, da se brezno po 46 m konča med podornimi bloki, zato je zapustil našo skupino in se pridružil Sancinu in Bratosu. Vsi trije so se za manjšim breznom znašli pred podorom. Skozi podor se prebili do 57 m globoke vertikale z vodoravnim rovom na dnu. Tik pod spodnjim pritrdiščem je v dnu rova rova ozko brezno, ki se po nekaj metrih zoži do neprehodnosti. Prerez glavnega rova meri 3-5 m širine in 2-3 m višine. Na začetku vodi proti jugu, po 20 m rov zavije proti severozahodu, proti jugu pa se odpre brezno. Freatični skoraj vodoravni rov vodi 40 m v smeri severo-zahod. Dno rova pokrivajo večji in manjši bloki. Ponekod so debelejše plasti blata. Po 30 m postajajo bloki vse večji in že skoraj zaprejo rov. Za tem znižanjem stropa se rov obrne proti severu, kjer ga je po 10 m podor popolnoma zaprl. Prepih skozi razpoke je kazal možnosti za nadaljevanje. Vsi navdušeni smo se vrnili ven, saj je vodoravni rov na Trnovskem gozdu redkost. Prepih pa nam je dajal še veliko upanja. 23.7.07 so Sancin, Bratos in Rehar razširili ožino na koncu galerije in raziskali nadaljevanje. Med blokom in steno so se spustil nekaj metrov nižje, kjer se je BG1-doll-ttnrov razširi na 3-4 m. Preko podornega kamenja in nato preko sige se rahlo vzpne. Tu se en krak preko manjše stopnje spusti ter nato zaključi z neprehodnimi ožinami. Drugi krak zavije ostro levo, kjer se zniža in preko sigove kope spusti za nekaj metrov proti jugozahodu. Tu se rov znova zviša na 3-4 m in razširi, nato pa zavije proti severozahodu. Na tem mestu ga preseka ozko neprehodno aktivno brezno. Po nekaj metrih je rov spet zapiral podor. Peljhan Marko in jaz sva raziskala tretje brezno, ki se odpira v severnem oz. desnem robu vodoravnega rova. 20 m globokemu breznu sledi ozek počasi spuščajoč se meander, ki je na debelo oblepljen s karfijolicami. Te so obrnjene po prepihu torej proti izhodu, kar je zelo zoprno, saj se ti ves čas zatikajo v opremo in kombinezon. Poimenoval smo ga v Peklensko karfijolo. Rov se nekajkrat zelo zoži. Skozi najožji del sva morala sleči pasova. Nato se meander prevesi v brezno. Nad breznom je zanimiv freatičen rov lečastega prereza (1x0,5 m), ki se počasi spušča. Zadeva je podobna toboganu. Nadaljuje se okrog 30 m, nakar se obrne navzgor. Tu sem se obrnil, čeprav bi šlo s težavo tudi še naprej. 8.8.2007 sva s Peljhanom preopremila 50 metrsko brezno in izmerila galerijo od prvega do drugega podora. Pri tem preopremljanju se mi je odlomil kamen, za katerega sem se zapel pri izdelavi prečke. Odneslo me je več metrov ter me pri tem na srečo zasukalo, da sem z nogami zaustavil prvi udarec. Kljub temu sem s hrbtom močno udaril v steno. Kako močan je bil udarec, sem začutil šele, ko je popustil adrenalin. Ob vračanju sem se komaj vlekel skozi meander. 24.8.07 smo Sancin, Bratos, Cigoj in jaz razširili drugo ožino v podoru na koncu galerije. Zadaj se je odprlo manjše brezno, v katerega se lahko prosto spustimo. Med podornimi bloki se jama spusti še malo globlje, vendar se nato konča. Prepih prihaja od zgoraj, kjer se vidi vhod v kamin oziroma rov. Upali smo, da bomo višje našli nadaljevanje galerije. 8.9.2007 sva z Markom Matičičem iz JK Rakek splezala v kamin. Na vrhu podora je še en slep kamin. Med kamenjem se je videlo možno nadaljevanje. Dovolj obetavno za še en poizkus. 3.10.07 so poizkusili srečo Sancin, Bratos in Nicola Fosso iz kluba Lindner (It). Prekopali so se skozi ožino v podoru v kaminu na koncu galerije. Rov se kmalu znova zapre s podorom. Vodoravno galerijo očitno preseka brezno oz. prelom in prekine nadaljevanje tega res lepega fosilnega rova, od katerega smo si vsi obetali kilometre rovov. V jami je bilo še kar nekaj nepregledanih rovov. Ti so nas vabili na novo akcijo. 2.11.07 smo se Rehar, Peljhan in jaz spustili do galerije in nato v ozek menader porasel z karfijolami. Pred tem sta Marko in Robert šla do konca galerije, kjer smo zadnjič pustili macolo in špico. Z njima naj bi razširili najtežje dele Peklenske karfijole, vendar se je izkazalo, da so orodje odnesli ven na zadnji akciji. Med tem sem se sam boril z odvajalnimi posledicami kefirjevega zajtrka. Z optimističnimi 100 m vrvi in mašinerijo smo prebili do brezna, kjer sva z Markom obstala julija. Jama se po 11 metrov globokem breznu nadaljuje z vodoravnim meandrom, ki vodi proti jugovzhodu. Sledi prosto preplezljiva stopnja in nato 6 metrsko brezno. Tu meander preseka prelom s podorom. Ob prelomu se vidi še nekoliko naprej, a prepiha ni. Tu je najnižji del jame 237 m pod vhodom. Nad prosto preplezljivo stopnjo je kamin, ki vodi v zgornje etaže meandra. Tu se čuti prepih, ki izgine v ožino. Zadaj se vidi razširitev. Ob vračanju smo Peklensko karfijolo izmerili. Reharju se je pri tem odlomila 50 kilogramska skala, a ga je na srečo le oplazila po nogi. Ne vem kako bi prilezel ven, če bi mu padla na stopalo. Jaz sem se še enkrat soočil z diuretičnimi učinki skisanega mleka. Izvedel sem slačenje pasu brez odvitja hitre vponke. 150 m meandra ti vzame toliko energije kot 300 m brezna. Izrisan poligon je pokazal, da smo se že zelo približali Beli Griži 1. To nam vliva veliko upanja pred novimi akcijami. Bogomir Remškar JDDR Ajdovščina
Načrt jame
klikni na načrt za povečavo
Prenos tlorisa BG1 in Dol Ledenice na karto TTN
klikni na mapo za povečavo
