Mojčino brezno

Področje okrog Kozjih sten smo začeli podrobneje raziskovati spomladi leta '97. Že na začetku smo odkrili kar nekaj brezen. Med njimi tudi Wajdovsko, ki je bilo takrat s 145 m globine društveni rekord. V sončnem popoldnevu 27.5.1997 sva z Igorjem šla raziskovat teren. Vsak je iskal na svojem področju. Kmalu sem našel kar obetaven vhod s premerom približno 10 m. Poimenoval sem ga po Mojci, zelo simpatičnem dekletu, ki se je ravno takrat priselilo v Ajdovščino. Iskal sem naprej in dobil še en vhod, ki je bil na "uho" precej globji od prvega. Tega sem poimenoval po legendarnem skakalcu Davorinčetu Štemčevu. Igor je istočasno našel tretji vhod.

Ker smo imeli še veliko neraziskanih brezen, smo se k Mojčinemu in Štemčevmu breznu odpravili šele avgusta. Sandi, Erik, Robert in jaz smo se najprej spustili v Štemčevo brezno. Na dnu tega 70 m globokega brezna je bila razpoka, iz katere je pihalo. Robert je ves navdušen začel kopati. Ostali smo mu malo manj navdušeno pomagali. Ker se je razpoka širila, smo sklenili, da se naslednjič vrnemo z orodjem. Na naslednji akciji 17.8.97 smo v isti zasedbi začeli kopati. Vendar sva se z Erikom kmalu naveličala. Odpravila sva se proti Mojčinemu breznu. Ko sem se spustil na dno, sem si rekel: "A j.... še ena čurka". Vse kazalo na to, da se bo stvar končala. Nato pa sem ob severni steni zagledal rovček. Stlačil sem se noter in takoj začutil prepih. Na Predmeji še nikjer nisem zasledil takšnega. Hitro sem se plazil naprej in kmalu sem prišel do dvoranice. Od tu sta na spodnjem koncu vodila dva ozka rova, iz katerih je precej pihalo. Kamen je padel kar globoko. Mislil sem, da bomo morali spet razbijati ožino. Takrat pa se za mano priplazil Erik. Začel je plezati proti luknji v steni. Kmalu je izginil skoznjo in začel vpiti: " Tu gre naprej !!!" Kar odneslo me je za njim. Prečila sva dve slepi brezni in se znašla nad podornim breznom "Podrtijo". Spustila sva se do dna. Tu se je stvar nadaljevala z manjšimi stopnjastimi brezni. Erik pa je skozi vzporeden rov prišel nad zelo ozko brezno. Obrnila sva se, ker sva bila brez vrvi in svedrovcev. Zunaj smo se srečali z Sandijem in Robertom, ki sta odkopala cel "kubik" brez uspeha. Zato pa sva jih midva toliko bolj razveselila. Na naslednji akciji so Robert, Sandi in Peter raziskali stopnjasta brezna, ki pa so se kmalu končala. Robert se je v vzporednem rovu stlačil v ozko brezno. Dno je bilo zatrpano z blatom. Tu je po svoji stari navadi začel kopati in kmalu se mu je odprla majhna luknja. Kamen je skoznjo padel precej globoko. Pridružil se mu je še Sandi in skupaj sta kopala naprej in luknja se je večala in večala. Vendar še vedno ni bila dovolj široka za človeka. Zato sta obupala. Brezno je bilo potrebno še izmeriti. Naslednjič smo se spustili na dno in začeli meriti. Na dnu sem zagledal luknjo, ki sta jo izkopala Robert in Sandi. Skoznjo je precej pihalo. Bil sem prepričan, da se spodaj brezno nadaljuje. Meritve so pokazale, da je globina do ožine 77m.

Meni pa ni šla iz glave ožina na dnu, zato sem povabil Rileta, specialista za razbijanje ožin, da pride razširiti ožino, ki je onemogočila nadaljnje raziskovanje. Dohitela nas je zima. Tako sva morala z Riletom zaradi snega dvakrat pešačiti od skakalnic do vhoda v brezno. Naš trud pa se je izplačal. V drugi akciji sva ožino toliko razširila, da sva šla skozi. Brezno se je nadaljevalo s 14 metrov globoko stopnjo, ki sem jo poimenoval Rilehamer. Od tu naprej sva se spustila v 40 metrov globoko brezno Velike dvorane. Vendar v tej akciji zaradi časovne stiske nisva dosegla dna. Naslednjič sva se z Robertom spustila na dno Velike dvorane. Nadaljevanje je vodilo skozi podorno skalovje v Malo dvorano. Ta se je nadaljevala z breznom, ki sva ga prosto preplezala. Na dnu sva opremila brezno, ki pa se je kmalu končalo v podornem kamenju. Oba sva bila zelo razočarana, zato sva temu delu dala ime Veliki konec. Ko sva se vračala, me je Robert opozoril na stranski rov, ki se je odpiral nad Velikim koncem. Zlezel sem v ta rov in skozi kratek meander prilezel nad brezno, kjer je bilo slišati šumenje vode. Že sem videl podzemni tok Hublja. Mrzlično sem začel zabijati svedrovec. Istočasno sem brezno poimenoval Veliki začetek. Ker nas je preganjal čas, dna nisva dosegla.

Na naslednji akciji 27.12. 1997 smo se nadejali nadaljevanja, tako da sta bila zraven še Rile in Peter. Na žalost pa se je Veliki začetek že po 20 metrih končal v podoru. Del vode je višje izginil v neprehodni špranji, ostala pa je poniknila med podornim skalovjem. Robert je višje raziskal meander, ki pa vodi navzgor in se konča z neprehodnimi ožinami. Med to akcijo smo nove dele izmerili. Globina celotnega brezna je 195 metrov.

Brezno smo ponovno obiskali šele poleti 98. Poskušali smo prekopati podor na dnu in razširiti ožino, kjer izgine voda, vendar nam to zaenkrat še ni uspelo. Ob vrnitvi iz jame smo srečali lovca, ki nam je povedal za Medvedovo jamo, zato smo raziskave usmerili tja. Z raziskovanjem v Mojčinem breznu za nekaj časa prenehali.

Opis jame

Vhod v brezno je v prelomu, v katerem je še več brezen, vendar je Mojčino najgloblje. Brezno ima vhod dimenzij 10 x 10 m. Vhodno brezno je čisto, globoko 44.5 metrov. Dno se razširi vsmeri S-J. Iz severa se spušča meander, iz katerega včasih teče voda. Jama se nadaljuje med podornim kamenjem in steno. Po tem rovu, kjer je zaznaven znaten prepih, pridemo do manjše dvorane, iz katere okrog 2.5 metra nad tlemi vodi rov. Ta nas nad slepimi brezni pripelje do 14 metrov globokega brezna Podrtije. Na dnu Podrtije sta dve slepi brezni in rov. Po rovu pridemo do 2 metra visokega kamina. Na vrhu kamina je dvoranica, ki nas skozi ožino, kjer se čuti prepih, pripelje v 7 metrov globoko brezno. Na dnu tega brezna smo razširili ožino Rilehamer, ki nas pripelje do istoimenskega 14,5 metrov globokega brezna. Tu včasih teče voda, ki se spušča skozi ozek prehod v 41,5 metrov globoko brezno. Dno brezna se imenuje Velika dvorana. Iz te podorne dvorane, ki se spušča proti jugozahodu, se preplazimo skozi podor v Malo dvorano. Ta se spušča v isti smeri kot prva in se na koncu prevesi v manjše brezno, ki ga preplezamo prosto. Na dnu skozi ozek prehod prečimo slepo brezno in pridemo v rov. Po njem prispemo nad brezno Veliki začetek. Nekje na polovici tega brezna je vhod v rov, iz katerega teče voda. Del te vode nekaj metrov višje v rovu izgine v zaenkrat neprehodno razpoko. Iz razpoke je zaznaven prepih. Brezno Veliki začetek se konča v podoru. Med podornim kamenjem se odpira nekaj možnosti za napredovanje. V Rovu nad Velikim začetkom je prehod v višje ležeči meander, kjer bi bilo potrebno preplezati kamin.

Raziskave v jami še potekajo.

Načrt jame