Vipavska Jama

Vipavsko jamo po vsej verjetnosti lahko vključimo že v srednjeveške legende, ki so se do današnjih dni ohranile v pisnih virih in ustnem izročilu. Ena najbolj znanih je legenda o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem, ki je se v času obleganja svojega gradu v Predjami neovirano oskrboval z živežem iz Vipavske doline. Kot oskrbovalno pot naj bi po legendi uporabljal podzemeljske rove med Predjamo in Vipavo.

Ugotavljanje podzemeljskih vodnih poti je že v 19. stoletju pripeljalo do sklepa, da je Jama pod gradom (Predjama) povezana z izviri reke Vipave (Vipavska jama). Preizkus naj bi bil izveden z žaganjem. (vir: Postojnsko okrajno glavarstvo, 1889). Na prelomu 19. in 20. stoletja so v želji po izkoriščanju rudnega bogastva (živo srebro) začeli s kopanjem rudniškega rova v do takrat le nekaj metrov dolgi Vipavski jami. Pri kopanju ravnega rova (azimut 70 in naklon 1,5 stopinje) so naleteli na veliko naravno dvorano z jezerom. S kopanjem so nadaljevali v smeri proti vzhodu, kjer naj bi pri izkopu izogibališča naleteli na naravno razpoko, za katero je bilo slišati "bučanje vode". Zaradi strahu pred zalitjem rova z vodo (ali pa mogoče ugotovitvijo nad nerentabilnostjo investicije) naj bi kopanje po 450 metrih izkopanega rova zaključili. Po pripovedovanju nekaterih ljudi iz Vrhpolja naj bi umetni rov kopali tudi še po drugi vojni.

Po drugi svetovni vojni so z uporabo strokovnih metod dokazali povezavo med Jamo pod gradom (Predjama) in Vipavsko jamo (izviri Vipave) (vir: dr. Ivan Gams, Kras)

Jamo so kasneje obiskovali potapljači in predvsem domačini, ki so si pa največkrat za cilj obiska izbrali veliko naravno dvorano z jezerom. S stališča klasičnega suhozemnega jamarstva je bila Vipavska jama nezanimiva vse do leta 1989, ko smo ob obisku manjše skupine tečajnikov Jamarske šole ugotovili, da se je "problematična" razpoka v izogibališču začela večati. S poskusi preboja in razširitve razpoke smo pričeli konec pomladi 1990, vendar so se rezultati po več poskusih in akcijah pokazali šele po miniranju 27. septembra 1990. Tako smo se 28. septembra 1990 prvič povzpeli skozi novo nastali prehod v Naravni rov Vipavske jame. Z raziskavami smo začasno prenehali v začetku novembra 1990, ko je narasla voda povzročila ponovno zasutje prehoda. Šele spomladi 1991 smo v nekajdnevni akciji odprli zasuti prehod in nadaljevali z delom. Oblika prehoda se je po vsakem vodnem vdoru spremenila, tako da se je vedno bolj manjšala in zapirala, nekajkrat pa se je tudi popolnoma zaprla. Po vsakem zaprtju smo uspeli prehod ponovno prebiti in odpreti. V zadnjem času so se razmere ustalile v obliki, ki smo ji priča danes. Zaradi nevarnosti na prehodu iz umetnega v naravni del jame, smo vhod v Vipavsko jamo leta 1992 zaprli z železnimi vrati.

Pri raziskovanju Vipavske jame je poleg članov Jamarske sekcije Planinskega društva Ajdovščina, oziroma Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina sodelovalo tudi večje število jamarjev iz različnih slovenskih jamarskih društev in klubov. Zaradi velikega zanimanja okoličanov za lepote in posebnosti Vipavske jame smo pripravili tudi fotografsko razstavo o Vipavski jami, ki je bila leta 1995 prikazana v Knjižnici Ajdovščina, leta 1996 pa tudi v Slovenskem kulturnem domu v Gorici (Italija). Fotografski material so uporabili tudi učenci podružnične osnovne šole Podnanos (Osnovna šola Draga Bajca Vipava) pri pripravi projekta Jame in jamarstvo v naši okolici v šolskem letu 1999/2000.

Opis jame

Prvi del jame je votlina dolga 10 metrov. Od tu dalje so leta 1910 kopali rov. Našli naj bi žilo živosrebrne rude. Ta umetni rov se po 238 metrih razširi v naravno dvorano Veliko jezero. Ob desnem robu jezera nadaljujemo do naslednjega umetnega rova.

V Velikem jezeru se je potapljalo že več potapljačev (Marko Kraševec, Miro Simonič, Benjamin Gorkič). Po pripovedovanju pokojnega Benjamina Gorkiča iz jezera vodita dva rova. Oba sta velikih dimenzij in v obeh je vidljivost zelo slaba. Potopil se je 44 metrov globoko.

Jama se nato z drugim umetnim rovom nadaljuje še 178 metrov. Nekje na polovici umetnega rova se v njegovem dnu odpira ozek rov, ki nas pripelje do sifona. V tem sifonu se je potapljal Ciril Mlinar - Cic. Ven je priplaval v Veliki dvorani, saj smo tam našli njegovo žico (verjetno jo je imel za "life line"). On prvi prišel v naravni del Vipavske jame. Tik pred koncem drugega umetnega rova je bila razpoka iz katere je pihalo. V osemdesetih smo opazili, da se je ta razpoka podrla. Tu smo potem s pomočjo Danila Riznarja - Lilca podor tako razširili, da smo lahko splezali v Naravni rov. Podor je bil zelo nevaren že, ko je nastal, z vsakim dežjem pa se nevarnost še poveča.

V smeri proti zahodu se čez 20 - 30 metrov Naravni rov zniža, da nadaljavanje ni več možno. Na desni strani stropa pa se med podornimi bloki pripleza v Veliko dvorano. Ta se v smeri proti jugozahodu spusti do pritočno odtočnega sifona. Tu je opazen tok vode.

Skozi odtočni sifon je priplaval že prej omenjeni potapljač. V pritočni sifon se je potapljal Samo Morel. Po njegovem pripovedovanju se na globini okrog 30 metrov sifon nadaljuje skozi nevaren podor. Velika dvorana se v smeri proti jugovzhodu dviga in oži. Skozi ozek rov pridemo v manjšo dvoranico, ki je pokrita z drobnimi sigovimi tvorbami podobnimi koralam. Nadaljevanje tu ni možno.

Naravni rov se v smeri proti vzhodu po 20 metrov od prehoda iz umetnega rova razcepi. V levi strani dna se odpira ozek blaten rov Centrifuga, ki nas pripelje nad manjšo stopnjo, pod njo je jezerce ujete vode. Od tega jezerca se dviguje rov, ki nas pripelje v del jame, ki mu pravimo Osmica.

Naravni rov se po odcepu za Centrifugo spusti v manjšo stopnjo. Tu je vrv po kateri pa se spustimo kar po "francosko", tudi nazaj se da splezati prosto. Na dnu te stopnje se iz Naravnega rova desno spodaj odcepi zelo ozek 35 minutni rov. To je za človeka še ravno dovolj širok rov, ki vijuga in se vzpenja ter spušča 51 metrov. Na koncu rova je manjši sifon, za njim se rov nekoliko razširi in tu je v stropu velik kamin. Nekateri naši člani pravijo, da so ga že splezali in da pripelje v By pass. Od kamina dalje je rov nekoliko širši, še vedno pa se je potrebno plaziti. Nazadnje nas pripelje v del jame, ki mu pravimo Križišče. Na zahodni strani Križišča se odpira kamin, ki z rovom By pass povezuje Naravni rov s Križiščem. Kamin je možno prosto preplezati.

Od francoske stopnje dalje se Naravni rov malo dvigne in tu se levo odcepi rov, ki povezuje Centrifugo in Osmico. Naravni rov pa nas pripelje pod kamin. Po steni kamina levo splezamo v Osmico. Po lestvicah, ki visijo s stropa, pa priplezamo v By pass.

Pot v Osmico pričnemo po strmi steni kamina iz Naravnega rova. Steno je možno prosto preplezati, lahko pa si pomagamo z vrvjo. Na vrhu kamina naletimo na blatno polico. Nadaljevanje je v ozkem rovu na desni strani police, ki se v začetku spušča, nakar po dveh metrih pridemo do križišča, ki vodi desno navzdol v 3 metrsko brezence imenovano Steklenica. Na dnu brezenca se nahaja blatni stožec. Od križišča nadaljujemo levo navzgor po ozkem rovu, po katerem pridemo do manjše dvoranice. Pot nadaljujemo skozi ožino v drugo dvoranico, kjer se na desni strani odpira nadaljevanje. Rov je blaten in se strmo spušča. Na srečo je tem delu več kamnitih rogljev, ki služijo za oprimke. Naklon rova se po 5 metrskem spustu nekoliko zmanjša, vendar je področje zaradi velike vlage in obilice blata zelo spolzko. Višina rova se na tem mestu močno zniža, tako da znaša le pol metra. Rov se po dobrih petih metrih izravna, zaključi pa se z zelo ozkim prehodom pri tleh - Zamaškom.

Ko se prebijemo skozi ožino se znajdemo na vrhu strme blatne stene v manjši dvoranici. Iz dvoranice vodita dva rova. Eden gre levo navzdol proti Tuš kabini, drugi pa desno navzgor v rov proti Centrifugi.

Rov proti Tuš kabini se strmo spusti, po 2 metrih drsenja pridemo do močnega ovinka pod skalnim nožem, kjer rov zavije v desno in se začne dvigovati. Po treh metrih rov ponovno zavije, tokrat v levo in pridemo v dvoranico z blatnim lijakom. Iz dvoranice se rov začne dvigovati in se nadaljuje še približno tri metre, nakar se konča.

Na dnu blatnega lijaka se nahaja zelo ozek rov proti Tuš kabini, do katere pridemo po dveh metrih spuščanja. V Tuš kabini se strop rova močno dvigne v za sedaj še neprehoden kamin. Iz tega kamina curlja voda tudi v največji suši. Pri dnu Tuš kabine se rov nadaljuje skozi nizek prehod do blatnega dela s stoječo vodo. Rov se na tem mestu zaključi.

Iz dvoranice pri Zamašku lahko nadaljujemo pot proti Centrifugi. Rov se najprej močno vzpne, nakar se še zoži in izravna. Po petih metrih plezanja in plazenja pridemo do skalnega roba, za katerim se odpira večji rov z dobra dva metra nižje ležečim dnom. Levi krak večjega rova se začne spuščati in ožati, tako da pridemo po desetih metrih v skalno razpoko z vodo na dnu. Po desnem rovu, ki se začne počasi vzpenjati pridemo v križišče proti skalni polici in jezercu pod njim, preko lahko pridemo v zgornji del Naravnega rova. Levi rov se počasi spusti proti spodnjemu delu Naravnega rova, v katerega pridemo skozi dva metra dolgo ožino. Jamar se mora v tej ožini nekajkrat obrniti okrog svoje vzdolžne osi, kar zelo spominja na delovanje pralnega stroja. Po tej značilnosti je ta del jame dobil svoje ime.

Naravni rov se pod lestvicami spušča do Sifona človeške ribice. Ime je dobil po proteusu, ki smo ga pri prvih obiskih videli tam. V sifonu se je potapljal Samo Morel in ga tudi preplaval. Po njegovem pripovedovanju je prišel ven v dvorani, ki je imela navpične stene. Sifon pa se je še nadaljeval. Po njegovem opisu sodeč in po načrtu jame smo domnevali, da je prišel ven v delu, ki mu pravimo Vodnjak. Te moje domneve je potrdil še potapljač Damir Podnar - Dado, ki se je tu potapljal kasneje. Po njegovem pripovedovanju sifon za Vodnjakom pelje proti severu. Po 10 metrih se en rov odcepi levo in se močno dvigne. Tu je videl gladino vendar se do nje zaradi preozkega rova ni uspel dvigniti. To je skoraj gotovo Rakovški sifon, ki se nahaja poleg Vodnjaka. Glavni rov vodi naprej še kake 35 metrov, za Vodnjakom se odcepi desno. Za tem se po 20 metrih rov razširi in razcepi. Krak, ki gre naravnost navzgor se dvigne in zoži. Krak, ki gre levo se po nekaj metrih ravno tako zoži. Najglobji del sifona je na - 13 metrih.

Med Vodnjakom in Sifonom človeške ribice okrog 20 metrov razdalje. Nad Sifonom Človeške ribice je nekaj kaminov, ki pa se vsi preveč zožijo. Po lestvicah splezamo v By pass, ozek in na trenutke blaten rov, ki se dviga in spušča, in se nato razcepi na dva kraka. Desni krak se dviga in vodi proti zahodu. Kmalu nato zavije in se razširi in se nato med kapniki rahlo spusti. Ta del jame je lepo zasigan s kapniki. Veliko od njih je tudi heliktitov. Zaradi lepote smo ta del poimenovali Auuuu. To je edini res zasigani del jame. Tu smo opazili tudi netopirja. Izgleda, da tega dela niti najvišje vode ne dosežejo. Levi krak By passa se nadaljuje in se nato skozi manjše brezence spusti v Križišče. Brezence se da preplezati prosto. Križišče je večja dvorana visoka do 4-6 metrov. Desno navzdol proti jugozahodu se priključi 35 minutni rov. Levo navzgor proti severu se dvignemo na rob Vodnjaka. To je 20 metrsko brezno, ki se navpično spusti v že prej opisan sifon. Na drugi strani sifona je kake 2 metra nad gladino rov, ki nas pripelje do drugega manjšega sifona Rakovški sifon. Iz južnega dela Vodnjaka vodi zelo strm skoraj navpičen blatni rov, ki ga še nismo pregledali. Na vrhu Vodnjaka je na drugi strani brezna viden rov. Dosegli smo ga s prečenjem brezna. Rov smo poimenovali Zobostrelka, ki se razdeli. Desni del preide v brezno, ki se spusti nazaj v Vodnjak. Drugi krak se nadaljuje naravnost skozi špranjo, ravno dovolj široko, v dvoranico. Iz te dvoranice vodi eno nadaljevanje navzgor, eno pa navzdol. Navzgor se pod blokom zasidranim med stene pripleza v naslednjo dvoranico, ki zavije ostro za 180 stopinj in se nato med kamenjem zoži do neprehodnosti. Navzdol pa smo ozko brezence razširili in se spustili 3 metre nižje. Tu vodi ozek blaten rov do brezenca enakih dimenzij. Iz dna brezenca se rov nadaljuje skozi ozko blatno ožino. Zatem se razcepi, vendar je videti, da se kmalu nato ponovno združi. Videti je nadaljevanje vendar smo se tu zaenkrat ustavili. V tem delu ni prepiha, rov je blaten in ozek ter se nahaja zelo blizu nivoja vode, zato tu verjetno ni večje možnosti za nadaljevanje. Začetek rova Zobostrelkaje precej krušljiv in tu je previdnost res potrebna.

Naravnost navzdol se Križišče vedno bolj strmo spušča do ozkega Južnega sifona. Navzgor, čez rov, ki se spušča v Južni sifon, v smeri proti jugovzhodu pa vodi Perspektiva. Iz tega rova se skozi brezence spustimo 2 metra in nato nad Južnim sifonom preplezamo do rova B.E.S.. Ta nas mimo manjšega studenčka, ki pada s stropa pripelje do jezerca ujete vode. Nad jezercem se odpira ozek še neraziskan kamin, ki pa po načrtu sodeč pripelje v Perspektivo.

Perspektiva se čez 20 metrov razširi in razcepi. En rov gre naravnost in je precej nizek. Drugi je malce višji. Po obeh pa se moraš plaziti. Oba se čez nakaj časa ponovno združita. Drugi se strmo dviga, kamni postajajo vse ostrejši. Na vrhu rov zavije in tu teče studenček tudi ob najhujši suši. Za studenčkom skozi ožino pridemo v nov rov. Ta raven rov se navzgor konča. Navzdol pa se ponovno združi s Perspektivo. Takoj za povezavo je ožina za katero je manjše brezence, ki ga prečimo. Rov se za tem razširi in mestoma zviša. Dno je naloženo z ostrim skalovjem. V tem rovu prečimo brezence, ki nas pripelje do vode. Ta rov se nato zoži in razdeli. Mi nadaljujemo navzdol in ponovno prečimo manjše brezence, tudi to se spusti do vode. Za tem brezencem se rov zoži na širino človeka in se začne vzpenjati. Tu se pojavi močan prepih. Ta je v najožjem delu rova tako močan, da ti ugasne luč. Ta del je zoprn tudi zato, ker rov v najožjem delu zavije za 90 stopinj. V nadaljevanju je rov ves čas širok le za človeka in močno vijuga. Na koncu se rov odpre v brezence Tuš. To 4 metre globoko in 1,4 metra široko brezence z vrha zaliva majhen studenček. Preplezamo ga prosto in se stlačimo v rov iz katerega teče studenček. Rov se nato zviša na 2 metra, ostaja pa še vedno ozek. Čez 10 metrov se splazimo skozi ožino in prilezemo v rov Zadnjega upanja. To je 1,5 metra širok in 2 metra visok rov, ki se vzpenja dobrih 20 metrov. Po dnu rova teče studenček. Prepih je tu kar močan. Na koncu se rov zoži v ožino, ki smo jo osem let neuspešno širili, nato pa smo jo s pomočjo borovniških jamarjev Jožeta Pristavca in Petra razširili. Rov se za ožino malo razširi, vendar je bilo nato potrebno malo splezati in odbiti nekaj kamnitih rogljev. Nato je potrebno spet malo splezati in se pod sigovim baldahinom splaziti dalje. Za baldahinom pa rov preči razpoka. Iz leve strani razpoke priteče studenček in od tu prihaja tudi prepih. V razpoko je bilo videti še kakih 5 metrov, vendar se rov nič ne razširi. Rov se za Borovniško ožino še vedno dviga pod istim kotom in v isti smeri kot pred njo. Nadaljevanje je tu brez težkega dela nemogoče. Vprašanje pa je, koliko možnosti je, da se tu jama nadaljuje.

Profil jame

(klikni na načrt za povečavo)

Tloris jame

(klikni na načrt za povečavo)