Med 22.12 in 24.12 smo se spustili v Renejevo brezno.

V soboto dopoldan smo se od D postaje po spodnji poti mimo koče in nato po stezi po melišču odpravili do brezna. Kljub za ta zimski čas, bornim snežnim razmeram, je bil vhod zasut. Z Robertom sva poleti že bila pri vhodu v Reneja. A pozimi smo vseeno rabili kakšno uro, da smo locirali pravi vhod. Nato smo začeli s kopanjem. Z Gvidom sva že obupala in začela razmišljati o nočni vrnitvi v dolino ali bivakiranju v kakšnem spodmolu. A Reharjeva trma je po 3 urah premagala snežni zamašek. Tako smo se še isti večer spustili do bivaka, od koder smo po kratkem počitku nadaljevali spust do kolektorja. V kolektorju smo prišli 250 m navzgor. Rov je od pol metra pa do 2-3- m široka razpoka. Višina se zelo spreminja. Od nekaj metrov pa do 10 in več. Rov zapirajo podori. Preko dveh podorov pridemo, do tretjega, ki izgleda neprehoden. Mogoče, bi se kje dalo najti prehod a je ponekod vse skupaj precej nestabilno. Rov se spušča v smeri 160. Nekje na polovici poti se v stropu vidi velika razširitev izgleda kot rov. Je pa za splezat okrog 10 m. Nove dele smo izmerili. Dolžina 253,9, višina 11,2 m.

Ob vrnitvi smo se na bivaku srečali z Rokom Stoparjem in Bojanom Stanekom, ki sta v brezno šla dan za nami. V bivaku je za pet ljudi malce tesno a toplo. Ob 3.00 v ponedeljek smo začeli plezat iz bivaka. Zunaj smo bili okrog 8.00 –9. 00. Bencinski gorilnik nam je zatajil. Tako, da smo ostali brez vode. Ob vračanju nas je to kar precej motilo. Ravno smo še ujeli zadnjo žičnico v dolino.

Bogomir Remškar