V soboto 23. februarja smo spet obiskali Belo Grižo 1.
Po pripravi
opreme v prostorih društva, vožnji do Trnovskega gozda in pešačenju do
jame, smo se nekaj pred 11. dopoldne spustili v jamo. Opazili smo, da
na določenih mestih vrvi kažejo znake obrabe in jih bo potrebno zamenjati.
Šli smo na dno brezna Paradana čau, to je na globino 720m. Podrli smo
bivak in ga skupaj s približno 200m vrvi privlekli do Križišča na
470m, kjer nameravamo ponovno opremiti suhi del (Tsunami) in še enkrat
pregledati možna nadaljevanja na dnu, ker smo zadnjič prehitro
odnehali.
Spotoma smo 50 metrov pod vrhom Paradane čau splezali do okna in tam
raziskali 10m poševnega fosilnega rova, ki se konča v blatu. Na dnu
rova je nekaj malih kristalov, ki spominjajo na aragonit. Rok je
fotografiral, tako da imamo sedaj nekaj fotografij tudi iz tega 230m
brezna. Meander Krvava griža je upravičil svoje ime pri povratku, ko
smo skozenj tovorili težke transportke.
Brezno in dvorano "Trst je naš" sem poskušal fotografirati jaz, pa
nisem bil preveč uspešen. Za take velike prostore si je potrebno vzeti
več časa (in drugega fotografa).
Glede na število sodelujočih smo si zadali preveč nalog in opreme,
tako da smo prilezli iz jame šele v nedeljo zjutraj po 2. uri.
Po prihodu v Ajdovščino je vse sodelujoče čakala še krajša ali daljša
vožnja do doma, zato smo se odločili, da prej "spijemo še eno kafe".
Zaradi kasne ali pa prezgodnje ure so bili vsi lokali zaprti, ostal je
le še hotel. Receptorju smo povedali našo željo, ta pa nas je napotil
v igralnico. Še prej smo morali pokazati osebni dokument, da si je
lahko zapisal naše podatke na računalnik, na koncu pa nas je še
poslikal z videokamero. Celoten postopek je trajal skoraj 10 minut. Če
so do sedaj imeli v bazi podatke za najbolj redne, zapravljive, tečne,
pijane in ne vem še kakšne goste, imajo zdaj tudi tri najbolj umazane.
O tem ni nobenega dvoma.
Času primerno smo pričakovali prazno igralnico, vendar se je izkazalo,
da hazarderji in hazarderke niso istega mnenja. Ob 4. zjutraj so
resignirano tolkli po avtomatih, ki so oddajali značilen zvok:
tu-di-du-di-tu-di-du-di...Najbrž čakajo zadetek prav s takim občutkom,
kot jaz kamen, za katerega ne vem ali me bo zadel ali bo šel mimo. Če
so tile normalni, potem smo tudi mi, smo sočutno ugotovili pri kafetu
in jo mahnili domov.
Sodelujoči: Franc Marušič Lanko - DZRJL, Rok Stopar - JD Dimnice in jaz iz JDDR.
Robert Rehar
