Burja je "burjila" domišljijo že od takrat, ko mi je Claudio poslal posnetek prepiha v vhodni ožini, ki sta jo širila s Stojanom.

Po odkritju čudovitega brezna, se jima je na eni od akcij pridružil tudi Božo. Takrat so dosegli dvorano na 170m globine, možnosti nadaljevanja pa niso bile ravno navdušujoče.

V naslednji akciji, ki jo je opisal že Malečkar, sem pomagal plezati kamin. Ko sem priplezal do dveh kapnikov na sredini zasigane stene, sem bil bolj pesimist kot optimist. Na levi zgoraj je bilo nekaj, kar bi lahko bil rov, na desni zgoraj precej višje se je stena nadaljevala nekoliko položneje v temo, nad dvorano za mojim hrbtom je izginjal še en navpičen kamin. Pač še eno brezno, kjer zrak kroži zaradi različnih višin vhodov in posledično temperaturnih razlik zraka, sem pomislil. Kasneje je priplezal do mene še Claudio in s svojo lučjo dodatno osvetlil možna nadaljevanja. Ocenila sva, da je leva luknja dosegljiva v eni akciji, desna v eni do dveh, navpičen kamin v stropu pa zahteva več časa.

Vsekakor se v takem breznu mora plezati, čeprav nisem pričakoval ničesar posebnega. Claudio je bil optimist kot vedno:" Majhnih jam ni." Pri njem ne moreš ostati pesimist. S tako razlago vidiš nadaljevanje tudi v sredini žive skale. Stojan in Franci sta medtem izmerila novoraziskane dele.

Naslednji petek sem nestrpno čakal novic od Stojana in Claudiota. Uspelo jima je! Priplezala sta do levega okna in "Burja je pihala še naprej!"

Minil je še en teden.

Ker sem se s sodelavci dogovoril za obisk Lipiške jame že v petek zjutraj, je obstajala možnost, da se mi bo uspelo prištuliti k raziskovanju Burje popoldne. To se je tudi zgodilo, saj smo zaradi profesionalnih vodičev zaključili obisk Lipiške jame že ob 13h.

V Kozini sem ugotovil, da nas bo precej. Najprej sta prišla Stojan in Claudio, nato Janko Brajnik iz JD Dimnice Koper in še kasneje Božo in Klemen iz našega društva.

Kaj človek opazi pri Burji?

Nekaj velikih kupov skal in drobnega kamenja pred vhodom. Za to odkritje je bilo potrebno ogromno dela.

Jama je veličastna. Večmetrske zavese, kapniki, bele karfijolce, kalcitne ponvice in kristali, ki se lesketajo kot diamanti. Večina tega še vedno nastaja in raste.

Naše društvo je bolj navajeno jam, kjer na en kilometer poligona vidiš en kvadraten meter sige. Tu je situacija obrnjena. Na kilometer jame pride kvadraten meter nezasigane skale - pravi jamski rokoko. Božo pravi, da je jama tako pocukrana, da dobiš sladkorno bolezen.

Najlepša pa so možna nadaljevanja: brezenca, rovi in kamini. Kaj naj rečem po videnem? Iz pesimista sem se prelevil v optimista. Stojan in Claudio sta garala pri širjenju vhodne razpoke in našla čudovito jamo, za katero upam,da je zlepa ne bo konec. V taki jami se splača preplezati vse kamine in razširiti vse špranje.

Ker ima jama zelo simpatično ime, me je takoj spomnila na domačo Vipavsko dolino. Tu drevesa rastejo poševno in vsak poštar zna voziti moped pod kotom 45 stopinj. Večkrat se zgodi, da obiskovalci z drugih koncev Slovenije pojamrajo nad močno burjo, če ta piha 100km/h, potem pa jim kakšen star kmet reče:"To ni še nič! Ta hujše burje sploh še niste videli." Raziskovalcema jame, Claudiu in Stojanu, želim v prihodnje prav tak odgovor, ko jima bo kdo omenjal Burjo.

Robert Rehar