Bovec, četrtek, 20. avgust 2009 ob 4. popoldne. Zadnja vožnja z žičnico. Na Kanin smo se odpravili: Martin Jug, Igor Skočir, Marko Peljhan, David Maver, Simon Klemen, Igor Benko in jaz. Tovor: pesek, cement in 150m valjanca.

Za razliko od prejšnjih akcij smo tokrat dogovorjeni z Milivojem, oskrbnikom koče Petra Skalarja, da nam prepelje tovor z žičnico do koče.

Ker je od postaje D do žičnice koče samo nekaj sto metrov, smo se pošteno natovorili. Cement in pesek v žakljih so kar izginjali v nahrbtnike, na katere smo lahko natovorili še kolute valjanca.

Maloštevilni turisti in planinci so začudeni spremljali naše pakiranje.

Med njimi je bila tudi italijanska družina. Šjora je bila zelo radovedna:

-Vi ste tukaj zaposleni na žičnici?

Ne.

-Za kakšno podjetje pa delate?

Za nobeno. Smo prostovoljci.

-Kam pa nosite vse to?

Na sredo Kaninskih podov.

-Kaj boste delali s tem materialom?

Zavetišče.

-Kdo pa sploh ste, da toliko nosite za »rifugio«

Ma mi smo »speleo«.

Aha! Ma ja, saj speleo ste znani, da ste…bla, bla…

Situacija se ponavlja skoraj na vseh akcijah.. Naslednjič bom uporabil Benkov predlog: »Smo iz komune don Pierina.«

Res hvala Milivoju Šulinu za dve opravljeni vožnji.

Pri koči smo se srečali s Claudiom, Mitjo in Denisom iz JOSPD Trst, ki so se že vrnili z mesta bivaka.

Pol opreme smo pustili v kleti koče, ostalo pa nesli do bivaka.

Sledil je večerni sprehod do postaje B. Pri starem Skalarju in nad postajo B taborijo Poljaki. Fotke je posnel Marko Peljhan.

Glede na dosedanji potek gradnje bivaka lahko potrdimo, da so prostovoljci na rdečem seznamu ogroženih vrst, niso pa še izumrli. Preostali del populacije je zelo trdoživ, kar nam daje upanje, da bo pasma preživela.

Robert Rehar