V soboto popoldne se nas je trojica peš odpravila do bivaka. Teža nahrbtnikov je bila v mejah normale. Žičnica zaradi vremena ni vozila. Hoja je potekala v debati o jamah, ženskah, šoli, delu, gospodarstvu....Le s težavo sem branil javni sektor pred napadi iz gospodarstva.. V mesečini smo prisopihali na pode, postavili šotor, skuhali juho, skoraj zažgali šotor z bencinskim gorilnikom in zaspali. Jasna noč je bila vetrovna in hladna, zjutraj je bil na vodi led. Poletje v gorah je res kratko.

Luka nas je že ob 6.30 vrgel pokonci. Med tem, ko sem grel vodo za kapučin in klel bencinski gorilnik, sta gradbinca že začela z delom. Predstavnik javnega sektorja - profešur sem mešal beton, bivša gradbinca pa sta merila, cahnala, pa spet merila, vaservagala.... In upam postavila stebričke in navojne palice v mero. Ob 8.30 so štirje stebrički že stali. Nato sem sam šel do Skalarjeve koče, kjer sem bil dogovorjen z bratom Tonetom, da bo prišel izmerit upornost strelovoda. Žičnica pa zaradi vetra ob 9.00 in 10.00 ni vozila zato mu ni ratalo priti gor. Ob povratku na gradbišče sem z možiči markiral pot izpod Skalarjeve koče do bivaka. Luka in Drago sta medtem delo že skoraj končala. Stebrički, strokovno točkovni temelji, stojijo. Pokriti s polivinilom spominjajo na Arafata.

Popisali smo materjal, pospravili orodje, napravili sod za pitno vodo ter jo mahnili v dolino. Šli smo mimo novomeškega bivaka. To je verjetno najkrajša pot v dolino. GSM signal, ki ga na podih skoraj ni, nas je presenetil na dnu Velikega dola. Čudna so pota GSMova.

Pri Žvikarju smo naročili še pico ma niso imeli pic samo zrezek in kalamare. Tako smo zaključili s pripravljalnimi deli za postavitev bivaka. Vsem sodelujočim še enkrat hvala.

Sodelovali Drago Korenč, Luka Zalokar in profešur.

P.S.

Bivak je narejen, temlji stojijo, helikopterski prevoz je obljubljen. Zadevo moramo spraviti še do Bovca in na Kanin. Zelo blizu smo torej zaključku projekta, za katerega smo sami pobudniki na začetku močno dvomili ali nam bo uspel.

Bogomir Remškar