Vroča Špranja nas je na pustno soboto lepo potegnila za nos. Hitro sem splezal do nje. Ob tem sem spoznal da sem en ušiv plezalec. Sem si moral pomagati z mašinco. Na vrhu niti ni spodobne police. Nad mano je sicer bilo videti en mali naravni mostičšk. Za njim se iz doline vidi tudi luknjo ma bi moral splezat še enkrat toliko kot sem že. Velika verjetnost je da tako ni nič. Puščamo naslednjim rodovom.

Varoval me je Blaž Kodele, fotkal je Jakob Remškar plezal (bolj vrtal) jst Božo.